Nedelja 16.3.
Po celodnevni, za vse dokaj naporni in utrujajoči poti od Ljubljane do Calija (Ljubljana - Pariz - Bogota - Cali), kjer so nam nekje med potjo dodali celih 6 ur, tako da je dan trajal 30 ur, je pred nami sončno in toplo jutro, seveda z obilico vlage. Jutro je obetalo čudovit dan. Zbudili in vstali smo veliko prej, kot smo bili dogovorjeni, saj noben ni več mogel spati, verjetno od pričakovanja novih dogodkov. Okolica našega hotela ni bila nič posebnega, a nas je takoj pritegnila bujna vegetacija: vse je bilo zeleno in bujno, tudi električne napeljave so bile »poraščene«,
Naša gostitelja sta bila zakonca Andrea Niessen in Juan Carlos Uribe, ki imata v posesti kar nekaj rastlinjakov z orhidejami pod skupnim imenom Orquideas de Valle. Z našim vodičem torej Juanom Carlosom Uribe krenemo na pot po slikoviti dolini Cauca Valey na ogled njihovih orhidej – za začetek predvsem takih, ki potrebujejo za rast toplo okolje.
Ponedeljek 17.3.
Glede na naše napovedane aktivnosti v prihodnjih dneh smo se odpravili v Cali, da bi si kupili gumaste škornje, ki naj bi jih kasneje rabili na močvirnem področju. Ker sem že sicer imela precej dobro obutev, sama o nakupu škornjev nisem razmišljala. Cali je glavno mesto področja Valle de Cauca (zahodni del Kolumbije) z nekaj več kot 2 milijona prebivalci. Precejšnja vročina in visoka vlaga nas kar nekako zdelujeta. Bili smo presenečeni nad množico policistov, ki smo jih v trgovskem centru srečevali praktično na vsakem koraku. Policaji v mestih, vojaki pa ob poteh izven Calija. Izvemo, da je še pred dvema letoma Cali in okolico nadzorovala gverila, ki se je sedaj umaknila v bližnje gozdove.
Pot nadaljujemo proti jugu, v višje predele. Z višino se temperature nekoliko spustijo, a ne prav dosti, spreminja pa se tudi vegetacija: sladkorni trs in riževa polja zamenjata juka in nasadi kavovca. Po približno 100 km v poznih popoldanskih urah prispemo v »belo mesto« Popayan,
eno najlepših kolonialnih mest v Kolumbiji; mesto se razprostira na 1.700 m nad morjem, svežina te višine nam prija. Nastanimo se v privatnem hotelčku z značilnim notranjim dvoriščem (patio).Torek 18.3.
Prebudimo se v sončno jutro, sploh pa nas je lepo vreme spremljalo ves čas naše poti. Kljub višini je spodbudnih 20 °C; ob novici, da v Sloveniji ta čas močno sneži imamo razlog več za zadovoljstvo, da smo tu. S soncem obsijane bele hiše dajejo mestu prav poseben pečat.
V središču mesta se je dva dni zapored odvijara razstava orhidej v dvorišču nege zgradbe: razstava ni bila ne vem kako velika, je pa nudila zanimiv nabor orhidejs tsega področja. Za nekatere orhideje sem sploh prvič slišala, kaj šele da bi jo v živo videla. Resnično je bila prava paša za oči.
Večino dneva preživimo na razstavi orhidej v središče mesta.
Ker je naše bivanje v Popayanu sovpadalo tudi s cerkvenim praznikom - Veliko nočjo, smo imeli priložnost obiskati tudi sejem domače obrti ob cerkvi, v poznih večernih urah pa smo si lahko ogledali še procesijo (bil je namreč ravno Sveti teden - Semana Santa), ki je bil zagotovo tudi svojevrsten dogodek.
Platystele umbellataSreda 19.3.
Sončno jutro spet kar samo po sebi vabi na pot - današnji cilj je narodni park na področju Purace vulkana. Iz vulkana, ki se nahaja na višini 4.600 m, se še vedno kadi; zadnjič je bruhal ogenj leta 1977
Ves čas našega bivanja v Kolumbiji se prevažamo z manjših avtobusom, ki mu klima ni najbolje delovala: ali je delala na ful ali pa ni delala in tisti spredaj so čutili, da dela, mi, ki smo sedeli pa bolj zadaj, pa smo gagali od vročine. Ob poti v Purace narodni park dohitimo ekipo, ki redno hrani kondorje: pridružimo se jim v upanju,
da bomo videli kondorje v letu ali pa od čisto blizu;
morali smo se kar precej povzpetii na nek vrh, kjer je bila zraven skala, kamor nastavljajo hrano zakondorje - a nas je sreča pustila na cedilu. Navdušuje nas bujna vegetacija v narodnem parku na višini 3.200 m. Večkrat se ustavimo od pogledu na počasi rastoče espeletie hartwegiane. V povprečju zrastejo na leto le po 1 cm.
Pot do vrelcev nas vodi ob visoki praproti in bambusu, vmes se ustavljamo in občudujemo številne tam rastoče orhideje. Opazujejmo jih med travo, na drevesih - v krošnjah, na deblih, skratka povsod okoli nas so takšne in drugačne.
Pot do vrelcev nas vodi ob visokem bambusu in prav tako visoki in bujni praproti, ki sta tvorila nekakšen tunel.
Pot do vrelcev nas vodi ob visokem bambusu in prav tako visoki in bujni praproti, ki sta tvorila nekakšen tunel.
Ob koncu te poti se odpre pogled na ravnino, bogato z izviri in gejziri, ki vsebujejo ogromno žvepla - vonjave so seveda temu primerne. Temperatura vrelcev se giblje med 40 in 60 °C.
Vsi skupaj se gibljemo malce počasneje, še posebno pride ta počasnost do izraza, ko se je treba nekoliko vzpeti: višina in redek zrak na tej višini naredita svoje. A ob lepotah okolice kaj hitro pozabimo na težave.
Čudovit izlet zaključimo s kosilom: z mini avtobusom se peljemo po poti, po kateri bi prisegla, da tam lahko pelje le traktor ali pa jeep….tokrat je našemu avtobusu še uspelo…. saj smo vsi držali pesti, da bi mu. Nekaj nas je vmes izstopilo, da bi bil lažji in da bi mu zagotovo uspelo priti na cilj.
Četrtek 20.3.
Sončno jutro nas zopet vabi novim dogodivščinam nasproti: tokrat premagujemo Zahodne Kordiljere. Po vijugasti cesti in ob slikoviti pokrajini prispemo v Refugio, na višini 1850 m . Naš cilj je prijetna hiška sredi bujnega gozda, v lasti biologa Eduarda Calderona in njegove žene Isabel Cristine Tobron, ki je strokovnjakinja za kite grbavce. Izjemno gostoljuben in simpatičen par!
Sprehod skozi vrt in gozd nam je dobro del: opazovali smo orjaške palme, orjaške filodendrome in monstere – skratka itak je tu vse kar raste orjaško in velikosti XXXL. In pa seveda iskali orhideje, ki so rasle vse povsod.
Petek 21.3.
Po obilnem zajtrku – rdeča nit naših zajtrkov so bila stepena jajčka, ki so jih nekateri člani naše skupine preferirali – in pa ostale lokalne dobrote, ki sodijo zraven – zakorakamo v oblačni gozd. Vodi nas Eduardo in seveda brez mačete ne bi daleč prišli:
Oblačni gozd ima to lastnost, da se po jasnem jutru in morda še dopoldnevu s pacifika pripodi vlaga in potem nastopi nizka oblačnost: ves ta proces omogoča bujno vegetacijo. In ker tu letnih časov ne poznajo, pač pa samo spomladansko in jesensko deževno obdobje, raste vse v XXXL dimenzijah skozi vse leto.
V popoldanskem času se odpravimo v San Antonio, par km oddaljen kraj na ogled rastlinjakov z orhidejami Uribe-Niessen.
Tokrat nas pričaka tudi Andrea, ki se je pravkar vrnila iz Evrope.
Da bi »pokurili« nekaj kalorij, ki smo si jih naložili ob obilnem in dobrem kosilu se napotimo v oblačni gozd pod vodstvom Andree in Juana Carlosa. Skozi meglice prodirajoča svetloba daje okolici pridih mističnosti...
in tudi ob pogledu na ta prizor nam je zastal korak in dih: ženica ob za silo zbiti koči, za katero smo se bali, da se bo vsak čas sesedla. 
Sobota 22.3.
Po dopoldanskih nakupih v Caliju se popoldan odpravimo v deževni gozd v El Queremal: više ko smo se vzpenjali, bolj je bilo oblačno in višja je bila vlaga. Na koncu je bila vlaga 100% in brez pelerin ni šlo.
Pomikali smo se počasi, saj smo vseskozi oprezali za orhidejami, ki jih tu res ni manjkalo: našli smo jih med travo, na skalah, na drevju, na ograjah. Bi rekla, da rastejo pri njih orhideje kot pri nas regrat….povsod ga je dovolj.
Nedelja 23.3.
Zjutraj ganljivo slovo od naših gostiteljev v Refugiu – Edoarda in Cristine. Naš kurz je to pot naravnan proti Armenii. Avtobus nas popelje po vijugasti cesti in se počasi a neprenehoma vzpenja: tik pred jezerom Calim je bil kar precejšen klanec, ki pa ga naš avtobus ni več zmogel… dokončno nam je odpovedal pokorščino. Debeli 2 uri čakamo na novega, vendar nam čas hitro mine: posedamo v vaški krčmi, občudujemo naravo, mimo nas večkrat prigalopira možakar na majhnem konju, 
po rami in rokah.Provinca Quindio je bogata z nasadi kavovca. Le-ti se nahajajo na višini 1.500 m. Naš cilj je farma la Colina, kjer imajo ogromne nasade kavovca in obsežne plantaže banan.
Ponedeljek 24.3.Zjutraj si najprej ogledamo, kako njihovi delavci
pobirajo banane. Le-te so v ogromnih šopih, nalagajo jih na kamione za odvoz do bližnjih tržnic.
Poseben dogodek je bilo obiranje kavovca: vsi smo se poskušali v spretnosti in kaj kmalu ugotovili, da je delo kar precej zamudno.
Popeljali so nas skozi celotni postopek predelave kave: od nabiranja do tehtanja, mletja in sušenja.
V popoldanskih urah se napotimo v dolino Cocora, kjer so »doma« orjaške palme - Palma de cera del quindio (Vax palm) - njihovo nacionalno drevo. Povprečna višina palme je okoli 70.
Ježa skozi dolino med orjaškimi palmami je bila za nas nepozabnaTorek 25.3.
Ob sedmih zjutraj zapustimo farmo in se z avtobusom odpeljemo proti glavnemu mestu Kolumbije - Bogoti. Vmes prečkamo Srednje Kordiljere, kar pomeni, da se vzpenjamo in spuščamo in vijugamo…. Pot je bila kar dolga. Sredi poti se avtobus ustavi, vstopi vojak v popolni bojni uniformi in v Španščini zahteva, da izstopimo.
Zahteva, da nas osebno pregledajo. Srce nam bije, v ustih imamo cmok, možgani pa začno hitro napletati srhljive zgodbe po vzoru ameriških krimičev. Izstopimo, najprej so na vrsti moški. Noge narazen, roke naslonjene na avtobus….
Na žalost nekaterih predstavnic ženskega spola pretipajo samo moške J, ženske nas pustijo: ko smo stopile ob avtobus, da bi pregledali še nas, je vojakom postalo kar malo nerodno. No, kakorkoli že, izkazalo se je, da so fantje čisto preprosti in prijazni in da zgolj in samo opravljajo svojo dolžnost. Ugotovijo, da smo tudi mi čisto prijazni, pospremijo nas nazaj na avtobus in nam zaželijo prijetno nadaljevanje poti.
V poznopopoldanskih urah prispemo v Bogoto, ki se razprostira na višini 2800 m. Kot se za 8-milijonsko mesto večne pomladi spodobi je izredno kaotična, divja in hrupna, ujeta med visoke gore, okrašene z belimi oblački.
Bogota, Trg BolivarSreda 26.3.
Naše zadnje jutro v Kolumbiji…..
Malo pohajkujemo po mestu: ker je muzej zlata zaprt zaradi prenove si ogledamo sicer okrnjeno razstavo zlata, ki je premeščena v prostore knjižnice. V muzeju so predstavljeni izdelki več indijanskih plemen, ki so v času do 1550, ko so prišli sem evropski zavojevalci, mirno živeli svoje življenje, bogato z zlatom. Zlata so imeli toliko, da so iz njega izdelovali celo trnke za lovljenje rib. V neposredni bližini je bila tudi razstava slikarja Fernanda Botere, si jo na hitro ogledali in se ustavili v prodajalni muzeja ter jo kar pošteno izpraznili.
Prišel je čas slovesa tudi z našima gostiteljema Andreo Niessen in Juanom Carlosom Uribejem: slovo je bilo težko a prisrčno. Preko Pariza priletimo v nič kaj toplo Ljubljano.
Naj na hitro omenim še hrano, ki je bila bogata, pestra in izdatna, predvsem pa smo bili navdušeni nad njihovo lokalno ponudbo: kaj smo jedli….. Odlična je bila piščančja juha - sancocho s koščki juke in banane, potem je bil odličen neke vrste bananin čips – tostaja de platana, hlebčki iz koruzne moke – arepa – so bili odlični in sploh edini »kruh«, drugega ni bilo, pa koruzni oblati, pa enpanadosi, z mesom polnjeni zavitki…
Od sladic smo bili navdušeni nad melado con queso – neke vrste gost sirup s sirom, Cocado – mlečni riž, kokos in sladkorni trs, arequipe – trs v mlečni kremi z belim sirom in kandirano smokvo.
Oboževali smo sadne sokove – najboljši nam je bil lulo.Več slik na naslovu:
http://picasaweb.google.si/forbra/KolumbijaIII08#
http://picasaweb.google.si/forbra/KolumbijaOrhideje#
No comments:
Post a Comment