26. februar 2011
Dopoldan sem se odpravila na pot proti Gorenjski: z avtoceste sem zavila pri zadnjem odcepu za Jesenice - Hrušica in se napotila ob reki Savi Dolinki v smeri Kranjske Gore. Zavijem proti Mojstrani, sredi vasi je odcep za smer Vrata in po kratki in vijugasti poti sem na cilju. Sicer so tu, med Jesenicami in Kranjsko Goro pozimi številni ledeni slapovi, nekje sem zasledila, da so tile lahko dostopni, pa sem šla. Nekateri slapovi so znani poletni lepotci, drugih pa poleti sploh ni in so pozimi celo umetno narejeni.
Nekaj lepega je v teh velikanskih ledenih gmotah. Obsijani s soncem slapovi žarijo v odtenkih od turkizne do bleščeče bele, sistemi sveč in stebrov pa se z lahkoto kosajo z vsako jamsko umetnino. Ledeni slapovi so raznolike umetnine. Tisti, ki so pozimi videti kot mogočen pramen zamrznjene vode, so poleti le curljajoča vodica.
Skoraj stometrski steber pozimi – algaste mokre skale poleti. Pravi vodnati lepotci, ki jih zares lahko občudujemo vse leto, pa se okitijo z vsem mogočim zmrznjenim okrasjem okoli slapu, medtem ko obilje vode v curku buči in pada še naprej. Taka sta oba Martuljška slapova (redko plezana) ali pa Peričnik v Vratih. Na te slapove se plezalec vzpne po napršenih ledenih površinah – gobah, svečah in zavesah tik ob slapu.
No comments:
Post a Comment