Pariz

Pariz.....mesto, za katerega veljajo presežniki, in mesto, ki sem se mu, pojma nimam zakaj, izogibala. Pa ne vem če je to ravno prava beseda, ampak nekako sem odlašala z obiskom tega veličastnega mesta.

Z idejo, da bi šla tja sem se začela ukvarjati nekje sredi aprila, računala sem, da mi bo ratalo it tja za prvi maj, a so bile letalske karte še enkrat dražje in hoteli polni. Pa saj hotel bi še dobila nekje na obrobju mesta, a sem hotela, da bi imela nočitve na Montmartru. To je bil nekako pogoj - biti v središču boemske četrti in uživati večerna posedanja ob umetnikih, kot so glasbeniki, slikarji in druge sorte nastopači. Konec maja sem dobila ugodne cene in....frrrrr, gremo!!

Teden dni Pariza pomeni teden dni uživanja v zmernem raziskovanju kulturnih znamenitosti, parkov, muzejev, kulinaričnih užitkov in še kaj. 

Preden sva se s Kajo odpravili na pot, je bilo konec maja pri nas že prava vročina, krepko čez 20 °C, gledala sem napoved za Pariz, ki je kazala od oblačnega do sončnega vremena v razponu med 15 in 21 °C. In sem rekla - če je tu, pri nas, v deželi pod alpami, tako toplo, bo najmanj toliko tudi tam, kjer ni alp. In smo šli v poletnih cunjicah, za vsak slučaj pa še en topel pulover, za vsak slučaj.

Montmartr, Sacre-Coeur

Še preden sva zaupstili letališče, sva odpirali kufer in vlekli ven nekaj toplega in navlekli nase vse, kar nama je prišlo pod roke: mrzel veter, oblačno in zagotovo manj kot 15 °C. Pariz je namreč dokaj na severu in pred mrzlimi vetrovi, ki pihajo direktno z Atlantika, nima nobenih ovir, torej....spet me bo zeblo :)

Hitro najdeva hotel, tik pod Montmartrom: hotel ima samo 2 zvezdici, a je imel solidno ponudbo in za prespat je bilo čisto dovolj. Važno je bilo, da sva vsak večer, ko sva se vrnili s celodnevnega pohajkovanja po mestu, uživali na hribu pod cerkvijo ob poslušanju glasbenikov od vsepovsod, ob opazovanju umetnikov, ki so risali ali portrete ali zanimive utrinke iz pariškega življenja, nastopajoče z raznimi skeči....tu se je čas za naju za nekaj časa ustavil. Največkrat sva tu tudi nekaj pojedli, kar dvakrat sva si privoščili njihovo specialiteto mull frites in seveda cidre poleg obvezno.

Ena od značilnosti, ki naju je spremljala ves čas bivanja v Parizu - so vrste. Dolge vrste, pa četudi je bilo treba samo na wc....

Prva dva dneva sva mesto prepešačili, potem pa sva uporabljali podzemno.

Ko sva obredli vse, kar sva imeli namen videti, sva za zadnji dan pustili še red district - Pigalle, sklenili sva, da se malo sprehodiva mimo. Po zemljevidu sodeč najin hotel ni bil prav daleč, a vedno ko sva se odpravljali v center, sva zavili mimo Moulin Rougea na desno in naprej, kaj je na levi sploh nisva gledali in nisva bili pozorni. Torej, vzameva zemljevid in se podava na pot, po najini presoji, je bilo to podzemno ali dve v kontra smeri, po kateri sva ponavadi hodili. Napotili sva se po sredini avenije, ki je namenjena za pešce in kjer so tudi table z zemljevidi. Po prvem postanku ugotoviva, da bo treba še malo naprej, in po drugem postanku, pri drugi podzemni sva končno ugotovili, da se vendarle oddaljujeva....in greva po pol ure hoje - nazaj. Ko prispeva se zaveva, da je bil najin hotel pravzaprav tu nekje, na meji... za vogalom...

Eifflov stolp sem hotela videti v večernem času, zato se odločiva, da na poti iz Versaillesa   pristaneva še pri tej pariški znamenitosti. Za ogled Versaillesa sva izbrali lep in sončen ter dokaj topel dan, ogled vrtov, parkov in vodometov je bila prava paša za oči. Okrog sedmih se odpraviva nazaj v center z vlakom, in se dogovoriva, da počakava na mrak, saj je stolp v temi prava paša za oči. Ura je bila osem, pa je sonce še kar sijalo, in je bila devet, pa je še kar sijalo, in šele malo pred deseto je zašlo. Po celodnevnem pohajkovanju po versailskih vrtovih sva bili ne utrujeni, ampak crknjeni, zato kaj dosti po deseti nisva bili sposobni posedati in čakati na ugoden trenutek. V objektiv sva ujeli stolp v prvem mraku in se zadovoljili s posnetkom in se odvlekli s podzemno proti domu. Karte za podzemno sva kupovali sproti, ker je bilo, tako sva preračunali, ceneje. 

Sicer je pa življenje v Parizu drago.... kavica v restavraciji, recimo na Montmartru stane nič manj kot 5 €.

Eno popoldne sva si na Montmartru privoščili vsaka svojo palačinko, en cidre (jabolčnik) in po eno kavico, za kar so naju oglobili za 25 €.
Pa še to, potihem sem upala, da bom tam našla ZAZ   http://www.youtube.com/watch?v=UfVk6259K74 , ki je menda kar pogosto tam, a ni bilo te sreče....žal....

Več fotk pa na
http://www.flickr.com/photos/48210066@N04/sets/72157626799014071/