Vietnam

O tem, da bi obiskala Vietnam, sem sanjala že leta. In zakaj ga nisem? Ne vem pravega odgovora, ampak vedno je bil nek razlog, vedno je kaj vmes prišlo. Tokrat je bila ta želja vendarle tako zelo močna in očitno je dozorela, da sem vzela stvari v svoje roke, poklicala na Trek-Trek in jim rekla, da imam skupino kakih osmih osebkov, ki bi želeli v daljni Vietnam. Dogovorila sem se z Romanom, pogledal je možnosti in rekel: OK, gremo. Juhuuuu!!

A bolj ko se je bližal datum, do katerega bi morali potrditi svojo udeležbo predvideni udeleženci, manj jih je bilo... Pravzaprav sva s Karmen ostali sami. Potem so objavili potovanje na njihovi spletni strani in nabrala se je skupina sedmih potepinov, željnih novih doživetij. Moram priznat, da me je bilo v začetku malo strah, ker se nismo med seboj poznali in imela sem kar precejšnje pomisleke - navsezadnje bomo 3 tedni skupaj od jutra do večera - ampak izkazalo se je, da so bili vsi pomisleki odveč in družbica je bila naravnost fantastična.

18. februar

Iz Ljubljane so nam trektrekovci zorganizirali prevoz do Dunaja, do letališča, kjer smo najprej poleteli proti Amanu, tam čakali na naslednji polet do Bangkoka in od tam do Hanoja. Malce je trajalo, v Amanu smo dobili sobo v hotelu za lažjo premostitev pri čakanju na naslednji polet, tudi večerja je bila tam prav slastna...napadla sem hummus, ki ga sicer doma sem in tja kdaj naredim, ampak tam je bil noro dober.
Na letališču se je že začelo dogajati: naša Mojca je imela pri sebi jedilni pribor in pipec, pravzaprav pravi in originalni švicarski nož. Ko je šla mimo kontrole, je seveda piskalo in ostala je brez vsega.
V Bangkoku nam jo je tudi malce zagodla: ko smo čakali na prtljago je pobrala in si  oprtala   prvi nahrbtnik, ki ji je prišel pod roke. Na koncu je bil eden viška in eden je manjkal...Jože je ostal brez svojega nahrbtnika. Po kakšnih 20 minutah smo se postrojili in preverili, kdo ima kaj. Seveda, Mojčka naša ima Jožetov nahrbrnik, njen pa je veselo krožil in čakal, da se ga lastnica Mojca usmili in pobere.

20. februar, Hanoi

Hanoi je ogromno mesto, nekateri mu pravijo Pariz orienta. Ogromno  je prometa., kot se za tako veliko mesto pač spodobi. Ogromno koles in mopedov. Kako imamo napačno predstavo o nekaterih stvareh. Avtomobili - so veliko boljši kot pri nas. Gneča je nepopisna, tako na cesti kot na ulicah, vse vrvi in hiti. Ozke ulice z zelenimi drevesi, gost promet in različni prodajalci dajejo mestu tipičen azijski pridih.

Odpravimo se na ogled mavzoleja, kjer leži striček Ho.
Vse nam je blazno zanimivo: mesto, ljudje, obrazi, hrana.....nad vsem smo navdušeni.

Večkrat smo obiskali   lokalno tržnico hrane in cvetja. Le nekaj korakov stran se je v labirintu poti skrivala  ulica začimb in lampionov, ki nas je pripeljala do jezera, kjer se v zgodnjih jutranjih urah odvija rekreacijska dejavnost: vsi, stari in mladi telovadijo, vsak po svoje.
Najbolj prijetni so bili večeri, saj smo si po dolgem pohajkovanju 
privoščili lokalno pivo. Dobivali smo se le nekaj ulic stran od našega hotela, na stičišču treh drugih ulic: sedeli smo na majhnih, nizkih stolčkih - nekateri na pločniku, drugi že kar na ulici  in avtomobili so švigali tik za našimi hrbti. Pivo je bilo super! Da o ceni niti ne govorim...



Zvečer smo se spakirali iz hotela in se z nočnim vlakom odpeljali na 

skrajni severozahod države, praktično do meje s Kitajsko med hirbovska plemena. 

Severni predel dežele, ki se širi proti kitajski meji, velja za enega najlepših v Indokini.  Riževe terase, v meglo zaviti vrhovi in zelena džungla so kot ustvarjeni za treking.

21., 22.  februar, Bac Ha

Ob meji s Kitajsko se razprostira slikovita vasica Bac Ha. Tukaj smo si prvič obuli gojzarje in se podali na treking mimo vasic,

v katerih živijo gorska plemena Rožnati Hmongi, ki med goratim področjem skrbno obdelujejo riževa polja in nasade sadnih dreves.Treking je bil lahkoten: sprva je kazalo, da bo deževalo, zato smo imeli s seboj pelerine in dolge rokave, a takoj ko smo se malo dvignili, je veter prepodil oblake in pokazalo se je sonce. Nekje na najvišji točki našega pohajkovanja smo se ustavili in pripravili piknik; utrujeni od dolge vožnje z vlakom preteklo noč in neprespani, ker nismo dobili spalnika,

ampak navaden vagon z lesenimi klopmi in kjer je bilo spanca zgolj za vzorec, in utrujeni od pravkar prehojene poti, smo pocepali kot muhe in seveda na soncu tudi takoj zaspali. Roman je čez kakšno uro uprizoril pravo budnico, skočili smo pokonci ter ožgani od sonca in za silo spočiti nadaljevali pot proti našemu hotelu.

Naj omenim ali pa celo poudarim, da vožnja z vlakom sploh ni bila tako slaba: res da so bile klopi trde in neudobne, da smo noč prebedeli, smo se pa odlično zabavali. S seboj so nekateri imeli malico, ki so jo bratsko delili in "tekoče zadeve" in noč je ob tej pomoči kar hitro minila.
Naslednji dan je bil v Bac Haju semanji dan, kar pomeni, da so prišla različna plemena od blizu in daleč prodajat in ponujat svojepridelke, izdelke, storitve in živali, in kar naenkrat mala vasica postane središče sveta.


Bilo je zelo živahno in prava paša za oči. Na tržnici tudi ni manjkalo orhidej, ki so jih domačini  ponujali.
Strički s svojimi bambusovimi

pipami kadijo lokalni tobak, 

čisto zraven  krulijo mladi pujsi in sredi vsega tega vrveža je tudi prizorišče pravih pojedin. Preizkusili smo se tudi v svojih pogajalskih veščinah, pa moram reči, da so nekateri izmed nas kar trdi pogajalci.

Predvsem smo poskušali njihovo sadje, ki ga je tu v izobilju. 

Popoldan se odpravimo z avtobusom do Sape, znane po tradicionalnih izdelkih črnih Hmongov. Sapa je hkrati tudi novo izhodišče za nov treking. Pred Sapo se ustavimo tudi pri lokalnih gojiteljih orhidej in si jih ogledamo.

Ob našem hotelu so bujno rastle Vande brunee, pa tudi kasneje sem jo zasledila med množico orhidej, ki so jih prodajali na tržnici.

Omenila sem, da je Mojca ostala brez noža že na samem začetku poti, ker pa se očitno ne počuti varne brez, si je omislila nov nož, ki ga je kupila kar na tržnici v Bac Ha-ju. Malo večjega, brez možnosti, da bi se poklopil. Zelo jo je zanimalo, kako oster je...in ga je sprobala in ugotovila, da je izredno oster: ostala je skoraj brez prsta, iskali smo prvo pomoč in zdravnika, ki ji je visečo blazinico s prsta prišil nazaj. In go dobesedno boguzahrbtom!  Nekaj se ji je sicer vseskozi gnojilo, a je zdržala do konca in mislim, da je bilo tudi sicer vse v redu.

23. februar, Sapa

Prispemo v idilično vasico Sapa, obdano z meglicami ob Tonkijskih alpah. Temperature tu so malo nižje, še posebej zjutraj in zvečer kar malo zahladi, čez dan pa je prijetno toplo. Popoldan izkoristiva s Karmen za ogled botaničnega vrta z orhidejami. Kar sapo nama je jemalo, toliko orhidej je bilo na kupu. Prevladovali so Cymbidiumi, ki so ravno v tem času cveteli v vsej svoji veličini. V parku sva ostali celo popoldne in  si ogledovali cvetoče in bujne lepotice, povsod jih je bilo dosti: na vejah dreves, na deblih, v loncih in lončkih...
Sapa je odlično izhodišče za bližnje in daljne trekinge. Zjutraj se podamo na pot, še prej pa na bližnji tržnici kupimo potrebna živila, ki jih bodo za nas na koncu našega trekinga pripravili domačini. Treking nas vodi ob terasastih  riževih poljih, ob katerih nam od lepote zastaja dih in kar ne moremo si jih nagledati. Je pa življenje tu v tej idilični pokrajini vse prej kot idilično in lahko.

Dekleta v živopisanih oblačilih obdelujejo

zemljo na terasah, ki so vklesane v strma

pobočja hribov, le nekaj korakov stran pa luži namakajo vodni bivoli.

Pot oz. naš treking smo zaključili pri domačinih, kjer so nam v preprosti kolibi postregli z  tradicionalno hrano, skuhano na odprtem ognjišču. Zvečer smo se vkrcali na nočni vlak proti Hanoju.

24. februa, Hanoi

V Hanoi se vračamo z vlakom, tokrat s spalnikom. Noč smo sicer prespali, a smo pogrešali družabnost prejšnjega potovanja z vlakom, pa tudi klima v kupeju ni bila ravno idealna: spodaj je bilo vroče, medtem ko je one zgoraj zeblo. Itak da nikoli za vse prav. Naša Mojca je Pavleta skoraj spravila ob njegovo moškost ko je lezla s svojega ležišča, no, ni lezla, skočila mu je v mednožje - k sreči se je srečno končalo... : )  V Hanoi prispemo v zgodnjih jutranjih urah. Ob prvih žarkih svetlobe, nekaj trenutkov pred začetkom mestnega vrveža, se sprehodimo

iz železniške postaje nazaj proti hotelu. Ob prizoru, ki ga vidimo ob jezeru, se kar malo zamislimo: telovadijo upokojenci, uslužbenci, skratka mladi in stari, posamično in v skupinah, vidimo lebdenja v gibih Tai-chija,iz zvočnikov pa se širi zvok komunističnih melodij.  

Dopoldne se podamo po Hošiminovem trgu do pagode Chua mot in mogočnega Templja književnosti, kjer so nekoč vzgajali bodoče Mandarine, popoldan pa k lokalnim gojiteljem orhidej.  Prijazno so nam razkazali svoje rastlinjake na dveh različnih lokacijah.

Zvečer si ogledamo slovito gledališča z vodnimi lutkami.

Na mojo pobudo obiščemo vrtnarijo z orhidejami pri gojitelju Ngoclan - TRAN TUAN CO.LTD v Ha Noiu.

25., 26., 27. februa, Halong zaliv

Za tri dni se odpravimo v zaliv Halong, vzhodno od Hanoja. Ta zaliv tvori eno najlepših pokrajih tropskega krasa v tem delu sveta. Džunka nas popelje po zalivu med tisočerimi otočki in kot igla ošiljenimi kamnitimi vrhovi. Prispemo do otoka, kjer nam zvečer na plaži pripravijo pregrešno dobro večerjo. Spali smo v  lesenih bungalovih dobesedno nad morjem. Tudi sicer je

bila hrana na džunki izredna - same morske specialitete. Kopali se v morju žal nismo, pa ne zato, ker ne bi bila voda dovolj topla, ampak zato, ker so po vodi plavale praktično vse "dobrote" naše civilizacije.

Proti večeru zadnjega dne začnemo nočno vožnjo z »Reunification express« vlakom proti mestu Hue. - vožnja traja 13 ur.  Beseda ekspres pri vlaku pomeni hitrost magičnih 50km/h - namesto običajnih 40km/h.

28. februar, 1. marec, Hue

Nekoč kraljevo mesto Hue in njegova okolica slovi po  pesnikih in riževem papirju.

Najprej smo odšli po kolesa, s katerimi smo se odpravili na celodnevni izlet med med vasmi in  riževimi polji. Moje kolo je sicer imelo bremzo, a le pogojno; bremza je prijela le, če sem šla s hitrostjo polža ali pa hodila ob kolesu.

Ljudje so tu neverjetno prijazni, nam kar ni jasno, kaj se dogaja: vsi pozdravljajo, kaj nudijo, vsi bi pomagali, vsi so nasmejani, res bi tezko kaksno rekla cez njih.

Za nami je vec kot polovica poti (tudi dejansko smo nekje na sredini Vietnama), pred nami le se tri mesta in Saigon, od koder letimo nazaj in kar zmrazi me, ko ugotovim, da je le se nekaj dni pred nami.

Med jatami gosi na številnih ribnikih in ob zelenih drevoredih se   zapeljemo do najimenitnejših mostov, poizkusimo pa tudi  srečo

pri lokalni prerokovalki.

Nisem še omenila prometa.... Da ne boste mislili, da je doma kaos, ko pade kaksna kaplja dezja. Mislim da si pravega kaosa, kot je tu, sploh ne predstavljate. Tu je sicer par semaforjev, kjer pa pesec nima nikoli "prave" zelene luči. Gneča na cesti je nepopisna, vseskozi se hupa, ni desnega pravila, ni pravzaprav nobenega pravila, zapesljes v krizisce, hupas, gledas predse, s kotički oči levo in desno, se umikaš ali daješ prednost in gledaš, da te kdo ne povozi in da se ti kam ne zaletiš. Prav tako, na takšen način smo se danes peljali s kolesi skozi mesto na plažo; se mi zdi, da sem vmes kar parkrat zamižala, ko sem šla skozi največji vrvež čez križišče.... resnični kaos, ampak nesreč pač ni, no skoraj ni, danes sem videla, kako je en domorodec s kolesom zbil eno turistko, ki je šla skozi prehod za pesce pri zelenem semaforju....očitno ni poznala lokalnih pravil v prometu!

Ko smo prispeli do plaže, smo pozabili na vrvež in se predali toplemu morju in  visokim valovom, ki so nam predstavljali nepopisni užitek. Naša draga Mojca je bila tako zelo utrujena, da je smatrala, da je mivkasta plaža najboljše ležišče - cela se je  zakopala v mivko in očitno ji je ena kitica kar prav prišla. Sicer pa je bila obala takšna, kakršno smo si lahko le želeli: mivka, leseni ležalniki, senčniki, kokosove palme, toplo morje, visoki valovi, resnično je bilo prav rajsko.

Pred nami je Hoian in obetajo se nam odlični Kao-Lao riževi rezanci.Mojčka pa je mivko še nekaj dni pljuvala, povsod jo je imela dovolj, ko je na kosilu nagnila glavo, se je spet od nekod usula... :)

2., 3., 4. marec, Hoian

Hoian je čarobno staro mestece z najboljšo ribjo tržnico, starimi tetami in še starejšimi strici, ki žvečijo črni betel in neštetimi družinskimi podjetji, kjer ti sešijejo, karkoli si zaželiš. Mi smo imeli kar nekaj želja in če nas čas ne bi tako zelo priganjal, bi jim naredili še več prometa.

S Tino sva si privoščili tele seksi hlače z njihovo pismenko.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali v My son, pozabljeno kraljestvo Champ. Ostanki njihove mogočne hindujske civilizacije so podobni Angkorju v Kambodži ali Ayuthayi na Tajskem.

Popoldan smo ponovno najeli kolesa, s katerimi smo raziskovali pot prvih japonskih trgovcev v starodavnem Hoianu. Zopet smo kolesarili med vasicami, kjer življenje še vedno poteka v dobrem starem Hošiminovem vzdušju.

Popoldne smo ponovno najeli kolesa in raziskali pot prvih japonskih trgovcev v starodavnem Hoianu.  … Z nekaj sreče smo prepričali lokalne fante, da so nas zadnji del poti zapeljali s čolnom po labirintu rečnih kanalov nazaj v Hoian.
Da ne pozabim omeniti kuharskega tečaja, ki smo se ga udeležili v Hoianu: naučili smo se pripraviti solato iz morskih sadežev z vietnamskimi začimbami, servirano v polovički ananasa, pa popražene kozice, zavite v svežem riževem papirju, pa palačinke a la Hoi An, skratka pripravili smo kar nekaj dobro, in če pomislim na njih, se mi še danes cedijo sline.

5., 6. marec,  Muine

Zvečer smo se s spalnim avtobusom podali na pot proti jugu na eksotično plažo Muine. Pot je bila dokaj dolga, se je kar vleklo, sicer smo imeli spalnik a je bilo vse skupaj dokaj neudobno.
Ko prispemo v Muine, pozabimo na tegobe neprespane noči in se žaljni zapodimo proti plaži.

Muine je mala ribiška vasica v subtropskem delu Vietnama. Dva dni smo spali v bungalovih ob plaži Južnokitajskega morja, nabirali školjke in naročali morske specialitete pri lokalnih ribičih, predvsem pa lenarili in uživali. Neznansko uživali. Polovica skupine smo se eno jutro (vstali smo že pred šesto) podala proti vasici na ogled vsakodnevnega rituala ob prihodu ribičev z morja.  Imajo posebne, okrogle čolne z enim veslom in moram reči, da so presenetljivo spretni. Med potjo smo nabirali školjke, ki jih je bilo v izobilju. 

Rt Muine ima edinstveno mikroklimo, na nekajkilometrih se razprostirajo zelena riževa polja in le streljaj stran fantastične rumene sipine, kot sredi puščave. Brodili smo tudi po toplem potoku ob rdečih sipinah, in to bosi. Voda je bila

topla in ta hoja nam je izredno prijala vse do trenutka, ko smo zagazili v razbeljen pesek...

 



7. marec Saigon

Z avtobusom smo se odpeljali do legendarnega dekadentnega velemesta južnega Vietnama. Saigon oziroma Hošimin ima vse - popotniško četrt, burno nočno življenje, eksotične tržnice s kačami, bogato izbiro sadja, kave, čajev,  odlično hrano in v belo oblečene šolarke na kolesih.

Ogledali smo si tudi Muzej resnice, kjer je prikazana srhljiva zgodovina vietnamske vojne.

Rdeča nit našega potovanja po Vietnamu je bila dobra papica. Kamorkoli smo prišli, smo dobro jedli, pa naj je to bila juha z rezanci, morske ali pa  domače specialitete. Vedno je dobro dišalo in bilo odličnega okusa. Uživali smo tudi ob pestri ponudbi sadja in sveže stisnjenih sokov, soku iz sladkornega trsa, kokosa.... Malo je bil za gurmanske užitke in presežke kriv Roman, malo pa si zasluge lastimo tudi sami.

8. marec - slovo

Do letališča smo se zapeljali s taksijem, tam pa s strahom čakali na številke, ki so jih kazale tehtnice ob tehtanju naših nabasanih nahrbtnikov. Nekaj smo uspeli še stlačiti v manjše nahrbtnike, tiste, ki smo jih imeli pri sebi, tako da je sicer šlo skozi, ampak za las.

Slovo je bilo prisrčno, poslovili smo se in si obljubili, da se še
kdaj vidimo.



Več fotk na naslovu.
http://picasaweb.google.si/forbra/Vietnam#
http://picasaweb.google.si/forbra/VietnamOrhideje#

Kolumbija, po poteh orhidej, 15. 3. – 26.3.2008

14 članov Društva orhidej slovenije smo se odločili, da pogledamo, kakšne so kaj  orhideje v daljni južni Ameriki, konkretno v Kolumbiji.....

Nedelja 16.3.

Po celodnevni, za vse dokaj naporni in utrujajoči poti od Ljubljane do Calija (Ljubljana - Pariz  - Bogota - Cali), kjer so nam nekje med potjo dodali celih 6 ur, tako da je dan trajal 30 ur, je pred nami sončno in toplo jutro, seveda z obilico vlage. Jutro je obetalo čudovit dan.  Zbudili in vstali smo veliko prej, kot smo bili dogovorjeni, saj noben ni več mogel spati, verjetno od pričakovanja novih dogodkov. Okolica našega hotela ni bila nič posebnega, a nas je takoj pritegnila bujna vegetacija: vse je bilo zeleno in bujno, tudi električne napeljave so bile »poraščene«,

debel dreves pa se skorajda ni videlo: prekrivale so jih orhideje: deblo tega drevesa prekriva cattleya labiata.

Naša  gostitelja sta bila zakonca Andrea Niessen in Juan Carlos Uribe, ki imata v posesti kar nekaj rastlinjakov z orhidejami pod skupnim imenom  Orquideas de Valle. Z našim vodičem torej Juanom Carlosom Uribe krenemo na pot po slikoviti dolini Cauca Valey na ogled njihovih orhidej – za začetek predvsem  takih, ki potrebujejo za rast toplo okolje.

Ponedeljek 17.3.

Glede na naše napovedane aktivnosti v prihodnjih dneh smo se odpravili v Cali, da bi si kupili gumaste škornje, ki naj bi jih kasneje rabili na močvirnem področju. Ker sem že sicer imela precej dobro obutev, sama o nakupu škornjev nisem razmišljala. Cali je glavno mesto področja Valle de Cauca (zahodni del Kolumbije) z nekaj več kot 2 milijona prebivalci. Precejšnja vročina in visoka vlaga nas kar nekako zdelujeta. Bili smo presenečeni nad množico policistov, ki smo jih v trgovskem centru srečevali praktično na vsakem koraku. Policaji v mestih, vojaki pa ob poteh izven Calija. Izvemo, da je še pred dvema letoma  Cali in okolico nadzorovala gverila, ki se je sedaj umaknila v bližnje gozdove. 

Pot nadaljujemo proti jugu, v višje predele. Z višino se temperature nekoliko spustijo, a ne prav dosti, spreminja pa se tudi vegetacija: sladkorni trs in riževa polja zamenjata juka in nasadi kavovca. Po približno 100 km v poznih popoldanskih urah prispemo v »belo mesto« Popayan, 

eno najlepših kolonialnih mest v Kolumbiji; mesto se razprostira na 1.700 m nad morjem, svežina te višine nam prija. Nastanimo se v privatnem hotelčku z značilnim notranjim dvoriščem (patio).

Torek 18.3.

Prebudimo se v sončno jutro, sploh pa nas je lepo vreme spremljalo ves čas naše poti. Kljub višini je spodbudnih 20 °C; ob novici, da v Sloveniji ta čas močno sneži imamo razlog več za zadovoljstvo, da smo tu. S soncem obsijane bele hiše dajejo mestu prav poseben pečat.

V središču mesta se je dva dni zapored odvijara razstava orhidej v dvorišču nege zgradbe: razstava ni bila ne vem kako velika, je pa nudila zanimiv nabor orhidejs tsega področja. Za nekatere orhideje sem sploh prvič slišala, kaj šele da bi jo v živo videla. Resnično je bila prava paša za oči.

Večino dneva preživimo na razstavi orhidej v središče mesta.

Ker je naše bivanje v Popayanu sovpadalo tudi s cerkvenim praznikom - Veliko nočjo, smo imeli priložnost obiskati tudi sejem domače obrti ob cerkvi, v poznih večernih urah pa smo si lahko ogledali še procesijo (bil je namreč ravno Sveti teden - Semana Santa), ki je bil zagotovo tudi svojevrsten dogodek.

Platystele umbellata

Sreda 19.3.

Sončno jutro spet kar samo po sebi vabi na pot - današnji cilj je narodni park na področju Purace vulkana.

Iz vulkana, ki se nahaja na višini 4.600 m, se še vedno kadi; zadnjič je bruhal ogenj leta 1977

Ves čas našega bivanja v Kolumbiji se prevažamo z manjših avtobusom, ki mu klima ni najbolje delovala: ali je delala na ful ali pa ni delala in tisti spredaj so čutili, da dela, mi, ki smo sedeli pa bolj zadaj, pa smo gagali od vročine. 
Ob poti v Purace narodni park dohitimo ekipo, ki redno hrani kondorje: pridružimo se jim v upanju, 
da bomo videli kondorje v letu ali pa od čisto blizu;

morali smo se kar precej povzpetii na nek vrh, kjer je bila zraven skala, kamor nastavljajo hrano zakondorje - a nas je sreča pustila na cedilu. Navdušuje nas bujna vegetacija v narodnem parku na višini 3.200 m. Večkrat se ustavimo od pogledu na počasi rastoče espeletie hartwegiane. V povprečju zrastejo na leto le po 1 cm.

 

Pot do vrelcev nas vodi ob visoki praproti in bambusu, vmes se ustavljamo in občudujemo številne tam rastoče orhideje. Opazujejmo jih med travo, na drevesih - v krošnjah, na deblih, skratka povsod okoli nas so takšne in drugačne.

Pot do vrelcev nas vodi ob visokem bambusu in prav tako visoki in bujni praproti, ki sta tvorila nekakšen tunel.

Ob koncu te poti se odpre pogled na ravnino, bogato z izviri in gejziri, ki vsebujejo ogromno žvepla - vonjave so seveda temu primerne. Temperatura vrelcev se giblje med 40 in 60 °C.

Vsi skupaj se gibljemo malce počasneje, še posebno pride ta počasnost do izraza, ko se je treba nekoliko vzpeti: višina in redek zrak na tej višini naredita svoje. A ob lepotah okolice kaj hitro pozabimo na težave.

Čudovit izlet zaključimo s kosilom: z mini avtobusom se peljemo po poti, po kateri bi prisegla, da tam lahko pelje le traktor ali pa jeep….tokrat je našemu avtobusu še uspelo…. saj smo vsi držali pesti, da bi mu. Nekaj nas je vmes izstopilo, da bi bil lažji in da bi mu zagotovo uspelo priti na cilj.

Četrtek 20.3.

Sončno jutro nas zopet vabi novim dogodivščinam nasproti: tokrat premagujemo Zahodne Kordiljere.  Po vijugasti cesti in ob slikoviti pokrajini prispemo v Refugio, na višini 1850 m . Naš cilj je prijetna hiška sredi bujnega gozda, v lasti biologa Eduarda Calderona in njegove žene Isabel Cristine Tobron, ki je strokovnjakinja za kite grbavce. Izjemno gostoljuben in simpatičen par!

Sprehod skozi vrt in gozd nam je dobro del: opazovali smo orjaške palme, orjaške filodendrome in monstere – skratka itak je tu vse kar raste orjaško in velikosti XXXL. In pa seveda iskali orhideje, ki so rasle vse povsod. 

Ob odlični hrani in prelepi naravi smo se počutili kot v raju. Kaj hitro smo ugotovili, da tu bi se pa dalo kar lepo živeti….


Petek 21.3.

Po obilnem zajtrku – rdeča nit naših zajtrkov so bila stepena jajčka, ki so jih nekateri člani naše skupine preferirali – in pa ostale lokalne dobrote, ki sodijo zraven – zakorakamo v oblačni gozd. Vodi nas Eduardo in seveda brez mačete ne bi daleč prišli:

Oblačni gozd ima to lastnost, da se po jasnem jutru in morda še dopoldnevu s pacifika pripodi vlaga in potem nastopi nizka oblačnost: ves ta proces omogoča bujno vegetacijo. In ker tu letnih časov ne poznajo, pač pa samo spomladansko in jesensko deževno obdobje, raste vse v XXXL dimenzijah skozi vse leto.

V popoldanskem času se odpravimo v San Antonio, par km oddaljen kraj na ogled rastlinjakov z orhidejami Uribe-Niessen.

Tokrat nas pričaka tudi Andrea, ki se je pravkar vrnila iz Evrope.

V rastlinjakih smo občudovali dracule, masdevallie, maxillariae, ide in lycaste in seveda ostale orhideje in eksotiko, ki sodi zraven. Dve pred kratkim odkriti orhideji (odkrila sta jih gostitelja), so poimenovali po njima: Lepanthes niessenii in Lycaste uribei. Ogled rastlinkakov smo zaključili s slastnim piknikom v naravi.

Da bi »pokurili« nekaj kalorij, ki smo si jih naložili ob obilnem in dobrem kosilu se napotimo v oblačni gozd pod vodstvom Andree in Juana Carlosa. Skozi meglice prodirajoča svetloba daje okolici pridih mističnosti...

in tudi ob pogledu na ta prizor nam je zastal korak in dih: ženica ob za silo zbiti koči, za katero smo se bali, da se bo vsak čas sesedla.

Sobota 22.3.

Po dopoldanskih nakupih v Caliju se popoldan odpravimo v deževni gozd v El Queremal: više ko smo se vzpenjali, bolj je bilo oblačno in višja je bila vlaga. Na koncu je bila vlaga 100% in brez pelerin ni šlo. 

Pomikali smo se počasi, saj smo vseskozi oprezali za orhidejami, ki jih tu res ni manjkalo: našli smo jih med travo, na skalah, na drevju, na ograjah. Bi rekla, da rastejo pri njih orhideje kot pri nas regrat….povsod ga je dovolj.

Nedelja 23.3. 

Zjutraj ganljivo slovo od naših gostiteljev v Refugiu – Edoarda in Cristine. Naš kurz je to pot naravnan proti Armenii. Avtobus nas popelje po vijugasti cesti in se počasi a neprenehoma vzpenja: tik pred jezerom Calim je bil kar precejšen klanec, ki pa ga naš avtobus ni več zmogel… dokončno nam je odpovedal pokorščino. Debeli 2 uri čakamo na novega, vendar nam čas hitro mine: posedamo v vaški krčmi, občudujemo naravo, mimo nas večkrat prigalopira možakar na majhnem konju, 

v krčmi pa nam družbo dela njihov papagaj, ki nam poseda
po rami in rokah.

Provinca Quindio je bogata z nasadi kavovca. Le-ti se nahajajo na višini 1.500 m. Naš cilj je  farma  la Colina, kjer imajo ogromne nasade kavovca in obsežne plantaže banan.

Ponedeljek 24.3.

Zjutraj si najprej ogledamo, kako njihovi delavci 

pobirajo banane. Le-te so v ogromnih šopih, nalagajo jih na kamione za odvoz do bližnjih tržnic.

Poseben dogodek je bilo obiranje kavovca: vsi smo se poskušali v spretnosti in kaj kmalu ugotovili, da je delo kar precej zamudno.

Popeljali so nas skozi celotni postopek predelave kave: od nabiranja do tehtanja, mletja in sušenja.

V popoldanskih urah se napotimo v dolino Cocora, kjer so »doma« orjaške palme - Palma de cera del quindio (Vax palm) - njihovo nacionalno drevo. Povprečna višina palme je okoli 70.

Ježa skozi dolino med orjaškimi palmami je bila za nas nepozabna

Torek 25.3.

Ob sedmih zjutraj zapustimo farmo in se z avtobusom odpeljemo proti glavnemu mestu Kolumbije -  Bogoti. Vmes prečkamo Srednje Kordiljere, kar pomeni, da se vzpenjamo in spuščamo in vijugamo…. Pot je bila kar dolga. Sredi poti se avtobus ustavi, vstopi vojak v popolni bojni uniformi in v Španščini zahteva, da izstopimo. 

Zahteva, da nas osebno pregledajo. Srce nam bije, v ustih imamo cmok, možgani pa začno hitro napletati srhljive zgodbe po vzoru ameriških krimičev. Izstopimo, najprej so na vrsti moški. Noge narazen, roke naslonjene na avtobus….

Na žalost nekaterih predstavnic ženskega spola pretipajo samo moške J, ženske nas pustijo: ko smo stopile ob avtobus, da bi pregledali še nas, je vojakom postalo kar malo nerodno. No, kakorkoli že, izkazalo se je, da so fantje čisto preprosti in prijazni in da zgolj in samo opravljajo svojo dolžnost. Ugotovijo, da smo tudi mi čisto prijazni, pospremijo nas nazaj na avtobus in nam zaželijo prijetno nadaljevanje poti.

V poznopopoldanskih urah prispemo v Bogoto, ki se razprostira na višini 2800 m. Kot se za 8-milijonsko mesto večne pomladi spodobi je izredno kaotična, divja in hrupna, ujeta med visoke gore, okrašene z belimi oblački.

Bogota, Trg Bolivar


Sreda 26.3.
Naše zadnje jutro v Kolumbiji…..

Malo pohajkujemo po mestu: ker je muzej zlata zaprt zaradi prenove si ogledamo sicer okrnjeno razstavo zlata, ki je premeščena v prostore knjižnice. V muzeju so predstavljeni izdelki več indijanskih plemen, ki so v času do 1550, ko so prišli sem evropski zavojevalci, mirno živeli svoje življenje, bogato z zlatom. Zlata so imeli toliko, da so iz njega izdelovali celo trnke za lovljenje rib. V neposredni bližini je bila tudi razstava slikarja Fernanda Botere, si jo na hitro ogledali in se ustavili v prodajalni muzeja ter jo kar pošteno izpraznili.

Prišel je čas slovesa tudi z našima gostiteljema Andreo Niessen in Juanom Carlosom Uribejem: slovo je bilo težko a prisrčno. Preko Pariza priletimo v nič kaj toplo Ljubljano.

Naj na hitro omenim še hrano, ki je bila bogata, pestra in izdatna, predvsem pa smo bili navdušeni nad njihovo lokalno ponudbo: kaj smo jedli….. Odlična  je bila piščančja juha - sancocho s koščki juke in banane, potem je bil odličen neke vrste bananin čips – tostaja de platana, hlebčki iz koruzne moke – arepa – so bili odlični in sploh edini »kruh«, drugega ni bilo, pa koruzni oblati, pa enpanadosi, z mesom polnjeni zavitki…

Od sladic smo bili navdušeni nad melado con queso – neke vrste gost sirup s sirom, Cocado – mlečni riž, kokos in sladkorni trs, arequipe – trs v mlečni kremi z belim sirom in kandirano smokvo.

Oboževali smo sadne sokove – najboljši nam je bil lulo.

Več slik na naslovu:
http://picasaweb.google.si/forbra/KolumbijaIII08# 
http://picasaweb.google.si/forbra/KolumbijaOrhideje#