BAVARSKI NACIONALNI PARK

S 24.000 hektari je Bavarski gozd največji gozdni park v Srednji Evropi. Razprostira se na JV Nemčije, tik ob češki meji. 

Mi smo se tja peljali preko mesta Passau, nato do vasi Neushoneu in potem Altschonau, ki je ob samem nacionalnem parku. Bivali smo v penzionu Keiserhuette - lepo in udobno s krasno sauno v spodnjih prostorih. od tu smo imeli peš 10 minut do parka. Tole je link do pensiona: http://www.kaiserhuette.de/de/pension/pension.html

Področje je ogromno, in živali imajo v njem resnično dovolj življenjskega prostora: samo zobri npr. imajo tako veliko ogrado, kot je velik cel ljubljanski živalski vrt. 

Celoten park je na dokaj hribovitem področju, kar pomeni, da si pri ogledovanju in fotolovu naberemo kar lepo število kilometrov  - nekako smo ocenili, da smo na dan naredili, tisti ta najboljpridni - približno med 15 in 20 km.

Zimski čas je zelo primeren za foto lov, saj  lahko  živali opazujemo cel dan, ne samo zgodaj zjutraj in pozno zvečer, kot je to običajno v poletnem času. Tudi odlakanost živali je v tem letnem času najboljša; grmovja in drevje je brez listja - pa še to nam je včasih bilo v napoto.

V parku vlada zelo strog režim, ki ga nadzorujejo pazniki - v civilu. Naša glavna skrb je bila, da ne zganjamo hrupa, kar obiskovalci zelo disciplinirano upoštevajo, in da ne zapuščamo glavnih stez. V samem parku je prepovedano kaditi (rispekt) in pa strogo prepovedano je tudi kakršnokoli hranjenje živali. Enkrat opozorijo: ko opozorijo drugič, je treba park zapustiti.

V osrednjem delu parka so divje živali v velikih ogradah, preostali del pa je namenjen rekreativcem. V parku živijo živali svobodno, kot na primer v Triglavskem narodnem parku. Obore so v osrednjem delu parka. 

Obore so narejene na način, da imajo živali kar se da dovolj življenjskega prostora in pa, da imajo obiskovalci dovolj možnosti za opazovanje živali.

Obori za jelenjad in divje prašiče je narejena tako, da se obiskovalci lahko mirno sprehajamo sredi obore med živalmi. Tule smo se s skupino sprehajali po spluženi gozdni poti in nasproti pridirja čreda pujsov - ne vem, kdo je bil bolj presenečen - mi ali oni? Obstali smo oboji. Malce smo vendarle bili previdni - živali so le divje.... no, očitno so se oni bolj bali nas, se urno obrnili in lahko smo opazovali le še njihove ritke in repke :)

Medtem, ko večini izmed naše skupine divji prašiči niso bili nevem kako zanimivi, so bili

meni ti kosmatinci tako zelo simpatični, da sem se neprestano vračala med njih. Prvi dan smo prišli do njih ravno v času, ko jim je oskrbnik pripeljal hrano: veselje med njimi je bilo nepopisno in cviljenje (beri: kruljenje) na višku.

Pri volkovih in risih bi težko pričakovali, da bi bila pot speljana skozi njihovo oboro....

Imajo ogromen ograjen prostor, nad katerim je razgledna točka, od koder se vidi celotno njihovo domovanje.

Tokrat so bili volkovi malce muhasti in so večji del dneva preždeli skriti za redkim grmovjem ali daleč stran od razgledne ploščadi, nedosegljivi celo najzmogljivejšim objektivom. Prvi dan našega obiska so kar precej krožili naokoli, medtem ko so drugi dan v glavnem počivali in bili v zavetju. Nekaj časa smo vztrajali, potem pa ugotovili, da se očitno ta dan ne bodo več premaknili: pospravili smo objektive, zložili stojala in se odpravili naprej, k losom. A glejga zlomka, po našem odhodu se prikažejo in pozirajo. Pritečemo nazaj in ponovno v prežo za dobro fotko. Hitro naredimo nekaj posnetkov, saj so naredili le kratek obhod in se po parih minutah ponovno umaknili iz našega vidnega polja.

Napotimo se k losom, kjer najdemo tri primerke. Vsi trije so mene bolj spominjali na teleta kot na tiste mogočne lose, ki jih imamo pred očmi. Noben namreč ni imel zanje tako značilnih rogov.

Risi so nam napravili pravo veselje: praktično ves čas našega obiska v gozdu so pridno pozirali, pa naj si bo to zgolj poležavanje v snegu, sprehod skozi ogrado, izvajanje osebne higiene ali pa čas za kosilo.

Tisti, ki so tu bili že večkrat so vedeli povedati, da so bili dnevi, ko jih ni bilo na spregled kljub dolgotrajnemu čakanju.

Divja mačka

Medtem, ko imajo v glavnem vse živali ogromno prostora, tako zelo veliko, da dostikrat ograde sploh ne vidiš, pa me je zmotil življenjski prostor praktično vseh ptic. Največkrat je tako zelo majhen, da mnoge med njimi ne morejo poleteti.

Omenila sem že, da je pot pri jelenjadi speljana skozi oboro, kjer živijo. A to ne pomeni, da jih boš zagotovo dobil v objektiv. V oboro smo prišli čisto potiho, pazili smo, da tudi s hojo ne delamo nobenega šundra. Pa še malo smo bili sključeni, da nas ne bi takoj opazili. Pa ni delovalo: že na daleč so nas opazili in se takoj pomaknili nekaj metrov niže. Le najbolj korajžni so ostali še nekaj trenutkov, za fotko ali dve.

Medveda ni bilo na spregled, ali če sem bolj natančna, redki v naši skupini so imeli to srečo, da so bili ravno v tistem času, ko se je odločil sprehoditi za 15 minut, pri njegovi ogradi. Sicer pa je kosmatinec mirno drnjohal v svojem vrlogu.

Tudi zobrov ni bilo na spregled, pa bobrov in vider nisem videla: prikažejo se za kratek čas in kdor je v tistem trenutku tam, je zmagovalec.

Okoli parka so številne vasice, ki nudijo prenočišča z raznimi oblikami, od polpenzionov do polnih penzionov.

Mi smo bili nastanjeni le nekaj minut peš hoje od gozda.

Prvi večer, v petek, smo na hitro povečerjali potem pa se nestrpno vrgli v pregledovali fotk.

V soboto zjutraj smo se ta najbolj zagrizeni dobili ob sedmih na zajtrku - potem pa v gozd. Čas je neverjetno hitro mineval. V gozdu smo ostali tako dolgo, dokler se je še kaj videlo in dalo narediti kakšno fotko. Večerjali smo malo prej, saj smo si sklenili privoščiti savno. Čisti užitek.

Potepala sem se s skupino 10 fotografov, med katerimi so bili tako začetniki kot profesionalci. Družba je bila super in enkratna, organizacija prav tako (Fotosalon iz Celja) in ta obisk mi je izpolnil prav vsa pričakovanja. Enkratno in nepozabno!