Ob Gardskem jezeru

Na netu sem zagledala ugodno ponudbo za tridnevno bivanje ob Gardskem jezeru: s kolegico se dogovoriva za odhod, ki je dobesedno čez par dni, vplačam in pripravim kufre. A glejga zlomka, dan pred odhodom kolegica sporoči, da zaradi službenih razlogov ne more na pot... Ok si rečem, malo razmišljam kaj zdaj, pa ne prav dolgo. Grem, kakopak! In sem šla. 

Cilj je bila Casa Aurora, locirana par km od Gardskega jezera v majhnem kraju Bussolengo. Več kot sto let stara hiša je bila pred kratkim preurejena in pogled nanjo je jemal dih: kremna fasada z nežno vijoličnimi polkni, peščen dovoz do hiše, ki ga obdaja na obeh straneh bujno cvetoča lavanda, na katerih se je paslo toliko čmrljev in metuljev, kot jih na enem mestu še nisem videla.  Urejena okolica z nasadi kivija in drobnimi dodatki  so mi privabili nasmeh na lice. Hiša je izžarevala prefinjeno lepoto, eleganco, gostoljubnost in domačnost hkrati. Umaknjena od cestnega vrveža nudi udobje, mir in tišino.

V neposredni bližini Case Aurore, par minut vožnje z avtom se razteza safari park, po katerem se lahko v enem delu pelješ z avtom, drugi del parka pa je namenjen sprehajalcem. Dan sem preživela v parku, praktično od jutra do večera, pozabila sem na žejo in na lakoto: skoraj so že zapirali, ko sem se poslavljala iz parka.

 Preostala dva dneva sem preživela ob jezeru.

Najprej sem si ogledala Lezise, prikupno majhno mestece s trdnjavo ob jezeru: povsod nasadi cvetja, urejeni parki, kafiči in sprehajalne poti. Nadaljevala sem z ogledom Bardolina, obvezen postanek v malo večji Gardi, potepanje pa zaključila v prikupnem in majhnem Torri del Benaco.

Prvi dan je bil lep in kar prevroč, medtem ko je bil zadnji dan oblačen, na trenutke je deževalo in bilo je zelo vetrovno. Glede na slabo vreme, sem že hotela oditi domov, a sem si le premislila, in zapeljala više ob jezeru proti severu. Veter je razburkal jezero, da je bilo kot na morju - beli, penasti in visoki valovi, ki so privabili surfarje, in predstava se je začela: lovili so veter in rezali valove, prava paša za oči: debelo uro sem jih opazovala. Najprej sama, potem pa se mi je pridružilo še nekaj turistov.

Na koncu sem ugotovila, da mi je v bistvu še bolj pasalo, da sem se na pot odpravila sama: dan si narediš po svoji meri, brez prilagajanja in kompromisov. 

http://www.agriturismocasaaurora.com/

Jamnik

Kolega mi je spomladi omenil Jamnik kot eno izmed izletniških točk, ki jo zelo priporoča in sam tudi večkrat obišče.  Tam je že kar nekajkrat bil, a se kljub temu vrača, saj je pogled na cerkvico in razgled z grička na bližnje očake nepojmljivo lep. In sem rekla da se moram seveda prepričat na lastne oči.

Jamnik je majhna vasica nad Kropo na Gorenjskem. Paša za oči in magnet za obiskovalce je cerkvica Sv.Primoža, ki leži na koncu grebena.

Kljub temu, da nadmorska višina z dobrimi 800 m ni ne vem kaj, pa zagotovo zaseda prvo mesto med razglednimi točkami: po cesti iz Krope smo na Jamniku z avtom v parih minutah: cesta je sicer strma in ovinkasta, a asfaltirana, zato dostop ni problematičen.

Do cerkvice, ki deluje kot prelep okrasek že tako lepi naravi  pridemo po sprehajalni poti; stoji na koncu travnega pomola, pred njo pa se širi osrednja gorenjska ravnica, ki jo obdaja Storžič in njegovo pogorje: na levi Stol in na desni Kamniške alpe.

Motiv, ki smo mu priča, se pogosto pojavlja na koledarjih naših gora, na različnih predstavitvah Slovenije in na razglednicah.

Vasica sama stoji pod Jelovico, travnate površine okoli so izredno strme. Njihovi kozolci imajo zato frčalo, mostiček s strmine, da se v njej sploh lahko obdržijo. Jamnik je v času turških vpadov služil kot izjemno signalno kresišče, ki se ga je videlo po vsej Gorenjski. 

Malo pred Jamnikom je označba za kačasto smreko, kot osmi odkriti primerek tega mutanta v Sloveniji, zaščitena kot naravni spomenik. 

Ko se vzpenjate po cesti proti Jamniku, jo boste zagledali tik pod vrhom na desni strani, tik ob cesti. Zanimiva ta kačasta smreka, ni kaj!

Na strmih pobočjih tik pod cerkvico se prosto pasejo konji in krave, ki dajejo kraju nadvse  idilično podobo:

Toskana

Povabilo, da se pridružim skupini na potepanju po Toskani je prišlo nepričakovano, zato je bilo navdušenje še toliko večje. Družba je štela 6 članov, 4 zagrizeni fotografi in 2, ki sta bolj ali manj opazovala brez gledanja skozi objaktiv.

In smo šli: zadnji teden v maju. Bivali smo na kmečkem turizmu Corniano Vacanze, 

oddaljeno od vsakdanjega vrveža, sredi zelenih gričev San miniato, ki je nudil čudovit razgled na sosednje griče Sienese Pisani. Griči so obdani z gozdovi, vinogradi, oljčnimi nasadi, z eno besedo: toskanski raj. Kompleks je od Firenc oddaljen slabih 30 km. Domačija je zanimivo in udobno preurejena stara cerkev, apartmaji lepi in prostorni.

Imeli smo zajtrk in večerjo - oboje v obilnih količinah in neizmerno dobrega okusa, kot pač italijani, ki so znani kot gurmani, to znajo pripravit.

San Gimignano

Volterra

Na pot smo se odpravili še v mraku in v dopoldanskih urah prispeli, mimo Trsta, Benetk, Bolonje in Padove, v San Gimignano, ki slovi po svojih visokih stolpih: v času gradnje hiš z visokimi stolpi je veljalo pravilo, da so stolpi znak prestiža: višjega ko ima hiša, bolj so premožni....Po zavzetju najvišjega stolpa in kratkem pohajkovanju po mestu, smo se odpravili naprej proti Volterri, najviše ležečem mestu v Toskani. Tja se nam sicer ni mudilo, saj nam je bila pomembna pri vsem skupaj tudi pot kot taka in ne le cilj. In med potjo smo naredili prav najlepše posnetke.

Vinci

Obisk mesta Vinci je bilo posebno doživetje: ogledali smo si muzej Leonadra da Vincija, večji del dneva pa smo se potikali po mestu in med oljkami in cvetočim makom.

Buonconvento

Buonconvento

Obisk San Miniata in Buonconventa je bio tudi posebno doživetje: pokrajina, točno taka, kot si jo pod blagovno znamko Toskana predstavljamo: valovita pokrajina, ošiljene ciprese in vmes bele vijugaste potke. Taki prizori so nam jemali dih in izvabljali vzdihljaje.

Lucignano d'asso

V nadaljevanju poti smo se ustavili pod samotnim drevesom sredi griča, kjer smo si pripravili pravi piknik: žemljice, salama in sir, pijača in čisto uživanje v lepi naravi.

Dnevi so minevali z bliskovito hitrostjo: vstajali smo ob 7,00, ob 8,00 smo bili že na poti, vračali pa smo se nekje po osmi uri zvečer. Utrujenosti nismo čutili, smo pa si napolnili baterije za kar nekaj časa. 

Domačija je imela krasen bazen, ki pa ga žal nismo uspeli koristiti, saj smo bili cel dan zdoma. 

San Quirico d'Orcia

Monteroni d'Arbia

 

Murlo

Pienza

okolica Montepulciana

Siena

Greve in Chianti

Pisa

Borgo a Mozzano

Otok Mljet

Že večkrat sem slišala, kako da je otok Mljet oaza miru in otok zelenja in to, in sem ga ves čas imela nekje v mislih, sicer ne v prvem planu, pa vendar nekje na seznamu želja.

Za prvomajske počitnice na Mljetu sem se odločila čisto neplanirano, v zadnjem hipu. Ponudba je bila odlična, vremenska napoved pa ugodna. In sem šla. Vožnja z avtobusom je hitro minila, saj le-ta ni bil poln, tako da smo z večine prespali nočno vožnjo na dveh sedežih, na trajekt smo se vkrcali na Pelješcu v Prapratnem in se pripeljali do Sobre, od tam pa še par km do Pomene, kjer smo se nastanili v hotelu Odisej. Hotel ima 3 zvezdice in morda za bolj zahtevne goste nudi malce premalo bivanjskega udobja, ampak meni je bilo OK, itak sem šla v sobo samo spat, pa še to proti jutranjim uram.

Občutek sem imela, da smo turisti gostitelje na Mljetu malce prehiteli, niso bili še čisto pripravljeni.

Pred hotelom je bila izposojevalnica koles in mojster Pero svoj posel odlično obvlada.  Nadvse prijazen mi je zrihtal kolo s košaro, kamor sem lahko odložila svojo foto kramo in se v dopoldanskih urah podala na kolesarjenje po Mljetu.

Težko bi rekla, da imajo urejene kolesarske poti, vendar se po poteh in cestah da odlično kolesarit.

Prvi dan sem se sprehajala ob malem jezeru in opazovala bujno naravo: vse je pritegnilo mojo pozornost, od kuščaric, ki so se grele na soncu, do bujno cvetočih predelov ob jezeru, pogled na cvetje je bil enkraten. Kot rečeno, je bil prvi dan ležeren, kot nalašč za posedanje, poležavanje ali raziskovanje. 

Na obali ob jezeru je polno drobnih kamenjčkov, ki so za nalašč za igranje in sestavljanje poljubnih likov, tem ali zgolj za dolgočasno metanje v vodo. Meni je uspelo sestavit podplatek: kamenja polno vse naokoli, a ko začneš enkrat iskat določeno velikost le-teh, jih ni in ni bilo dovolj. Tole sem komaj sestavila :)

Torej, prvi dan je minil v posedanju in poležavanju, naslednji dan pa na kolo. Izposodila sem si takega s košaro in odšla na celodnevni izlet. Čisto okoli in okoli jezera se ne da priti, ker je bil porušen most pri velikem jezeru nekoč v naši nedavni preteklosti, zato se pri mali ribiški vasici Soline obrneš nazaj in po drugi strani nadaljuješ pot okoli jezera. Občutek imaš, da se je v Solinah čas ustavil že davno...zelo ljubka vasica, jaz pravim takim da imajo dušo. Večina poti je v prijetni senčki, pa tudi neprestano piha, tako da vročine ni občutiti. Eno jutro smo s še dvema sotrpinkama vstale že ob petih in se povzpeli na najvišji vrh Montokuc, na vrh prisopihale ob šestih in malenkost in ob sončnem vzhodu se nam je nudil čudovit razgled na bližnjo okolico:

Že ko smo se peljali z avtobusom po Mljetu, sem ob cesti opazila orhideje. In skoraj nisem mogla verjeti svojim očem, orhideje tu so zadnje, kar bi pričakovala. Zato sem bila na kolesu toliko bolj pozorna, vozila čisto počasi in opazovala. In jih seveda našla, kar precej različnih vrst in to v glavnem take, za katere prej še slišala nisem. In veselje je bilo nepopisno: ob vsaki, ki sem jo našla, sem šla s kolesa in jo pofotkala od spredaj in zadaj in sploh sem bila presrečna, da sem jih našla. Verjetno ni treba prav posebej poudarjat, da prav daleč s kolesom nisem prišla, pa saj cilja niti nisem imela. Meni je bila važna pot, in v njej sem uživala!  Prav veliko kilometrov po Mljetu nisem naredila, sem se pa imela neznansko lepo. Dnevi so v približno enakem ritmu hitro minevali, nekateri najbolj vroči so se že kopali, v glavnem pa smo  ob večerih - bilo je še precej sveže,  posedali v konobah ob morju in klepetali ali pa se preprosto sprehajali in uživali.