Isola della cona

...je kraj, kjer se naša Soča izliva v Jadransko morje: izliv v morje je zamočvirjen in obdan z lagunami - in kot tak tvori naravni rezervat za številne ptice.

Znotraj parka je organizirana krožna pot, ob kateri je kar nekaj opazovalnic - na ta način se pticam lahko nemoteno in neopazeno približamo.

Park je zagotovo raj za fotografe in ljubitelje ptic, ostalih živali in neokrnjene narave.

V času mojega obiska - sredi avgusta - je bilo precej sušno obdobje, voda se je umaknila nekam daleč stran od opazovalnic. Tam so bile tudi praktično vse ptice in konji, tako da kakšnih dobrih posnetkov tokrat ni, bodo pa v prihodnje, saj je to kraj, kamor se človek z veseljem vrača.

Simon, hvala za vodenje!

Sprehod ob kanalu

Ptice so bile precej daleč od opazovalnice.

Kamarški konji

Ob recepciji je manjša trgovinica, kjer lahko kupiš spominke in nekaj pijače, in tam so se prosto sprehajali tile klavžarji. Še malo, pa bodo odleteli v toplejše kraje, vendar - kot je bilo rečeno, Afrike ne dosežejo, pač pa se ustavijo nekje na jugu Italije.

Isolo della Cono sem ponovno obiskala 1. decembra in moram priznat, da je bila kar precejšnja razlika: če je bilo poleti vode izredno malo, jo je bilo tokrat v izobilju. Voda se je iz kanala skoraj razlivala po poti. Takoj na začetku sem zabredla v lužo in nato še v blato in potem mokra hodila ves čas naokoli: ko sem se vračala, se je zgodba ponovila, morala sem ponovno čez lužo in blato. Še sreča, da imam vedno kaj za preobut s seboj.

Pogrešala sem Klavžarje, ki so se poleti tako mirno in brezskrbno sprehajali okoli. Upam, da so srečno prispeli v tople kraje.

Zdi se mi, da je bilo ptic precej manj kot poleti, čeprav še vedno zelo zelo veliko: težko bi zgrešila "račji otok". Že od daleč se jih sliši - njihovo "klepetanje", ki se sprva sliši kot glasno prepiranje. Precej naglas bi se morala pogovarjat s kom, da bi ga slišala, tako zelo so glasne.

Del kamarških konjev je bilo v ogradi na drugem koncu, predvidevam, da so jih umaknili tja  zaradi vode.

Sonce je bilo visoko na nebu že ko sem prišla. Svetloba je sicer bila idealna, a ne s prave strani. No ja, delno. Ko sem prišla na drugi konec rezervata, nisem s fotoaparatom imela kaj početi. Sonce se je spuščalo in je svetilo direktno v lečo. Kljub temu sem uživala ob opazovanju ptic, ki so jim družbo delale 

ogromne in tolste nutrije: le-te so mirno plavale med pticami in kot kaže, imajo dogovor o složnem življenju.

 Ob kakšnih pol treh so se začele sence daljšati in ob treh je bilo treba it: sonce je bilo že precej nizko in svetloba za fotografiranje slaba.

Z izletom v ta rezervat sem si zopet napolnila baterije za nekaj časa.

Recimo, da se sem vrnem ponovno spomladi.