Gradovi Kralja Matjaža

V Podpeci se vsak zadnji vikend v januarju odvija ena največjih prireditev na Koroškem, ki jo po pričakovanju organizatorjev obišče tudi do 10.000 ljudi. Več sto mojstrov v več ekipah vsako leto ustvarjajo edinstvene skuplture iz snega.  Letos že 18. zapored. 

Pot do Črne na Koroškem je izgledala precej idilično, saj je prejšnjo celo noč snežilo, tako da sem bila kar malo v dilemi: iti - ali ne iti. Ampak glede na to, da pričakujejo tako veliko število obiskovalcev sem bila prepričana, da bo cesta kot je treba. In je tudi res bila, še najbolj neskidana in nepočiščena je domača okolica. Cesta je bila splužena v nulo čisto do vrha, na vrhu pa parkirni prostor tudi zgledno očiščen. Sicer je čez noč zapadlo med 20 in 30 cm snega. Kakšnega pretiranega mraza ni bilo, - 5 °C. Ravno prav, da si po tavanju med gradovi zaželiš kuhano vino in kaj toplega v koči za pojest.

Takoj na začetku parka nas je pričakalo nekaj skulptur, namenjenih pravkar odstopljenemu ministru Karlu Erjavcu:

Sicer pa so si ustvarjalci dali duška na različnih področjih življenja, vsaka po svoje je bila umetnina še posebej, če se zavedamo, pod kakšnimi pogoji so delali. Jaz sem tam stala dobro uro pa me je prezeblo do kosti. Čestitke vsem skupaj in vsakemu posebej:

Cerkniško jezero

Cerkniško polje velja za največje kraško polje v Sloveniji. Tu je tudi največje presihajoče jezero.

Vsak ogled Cerkniškega jezera je dogodivščina zase, saj človek nikoli ne ve, koliko jezera bo videl. 

Poleg tega pa je menda zelo zanimiv tudi sprehod po suhem delu Cerkniškega polja, sploh če imamo dovolj časa za opazovanje različnih vrst rastlin in živali. 

Zelo poseben čar pa ima jezero predvsem v zgodnjih jutrih in poznih večerih, ko sončna svetloba pokrajino odene v čudovite barve in pričara še bolj pravljično vzdušje.

Začela sem z zimo, dan po božiču,  torej se bom vsaj še trikrat vrnila, da ujamem trenutke letnih časov. Verjamem, da je vsakič drugačno, vznemirljivo in lepo. Verjamem pa tudi, da se bom vrnila še večkrat. Po horoskopu sem rak in voda me privlači v vseh svojih pojavnih oblikah.


Poletje na Cerkniškem jezeru je silno zanimivo: od jezera ni praktično ostalo nič, majhen potoček pod mostom, to je vse. Naredila sem velik krog okoli in okoli, a vode ni bilo. Zeleni in cvetoči travniki, po katerih sem se brezciljno potepala. Travniške rože in metulji so vzbudili moje zanimanje. Odsevov očitno poleti ne bo.

Dan ni bil ravno preveč sončen, zato nekatere slike tudi niso prišle do izraza. In mrzlo je bilo, toliko bolj, ker je pihal mrzel veter.

Tudi začetek jeseni ni kaj dosti drugačen od poletja: o mogočnem jezeru - za naše pojme precejšnjih razsežnosti ne duha ne sluha, tisto, kar je ostalo, je še najbolj podobno mlaki: čolni čakajo prvo deževje.... Je pa sprehod po presušenem jezerskem dnu pravi balzam za noge, hoja po mehkem je bila danes čista poezija. V tistem, kar je od jezera ostalo, so se skrivale žabe.

Rečnemu raku se ni uspelo pravočasno rešiti...Ko pride deževje in se jezero spet napolni, bo samo vrh gosto rastoče trave gledal iz vode... Sicer pa je bil sprehod okoli jezera ali tistega, kar je od jezera ostalo, čisti užitek - kot vedno!