Tajska

Odločitev za odhod na Tajsko je padla jeseni. Glede na to, da lani nisem šla na nobeno takšno pot, so me pete že pošteno srbele. Andy, Anglež, ki sem ga spoznala preko orhidej (kupovanje preko e-baya), in ki zdaj živi na Tajskem, je pripravil podroben načrt poti, kamor sva se odpravili skupaj s Kajo, družbo pa sta nama delala Andy in njegova žena Pat.

Glavni namen prihoda na Tajsko so bili nacionalni parki in orhideje v njih, se pravi popotovanje po džungli in na koncu, recimo, za nagrado, par dni izležavanja na otoku.

Pristali sva v Bangkoku, kjer sta naju pričakala in skupaj smo se z avtom odpeljali proti Salayi, to je mesto kakšnih 30 km zahodno od Bangkoka. 

13. januarja se zjutraj odpravimo v bližnji park s sloni in krokodili:

park se je razprostiral ob vodi in pravi užitek je bilo pogledati okolico v bujenm zelenju.

Po ogledu obiščemo bližnjo tržnico, nakupimo hrano, pravzaprav jo je kupoval Andi, ker medve s Kajo pojma nisva imeli, kaj se tam prodaja in ponuja - omake in zelenjave in neke posušene stvari., še najbolj podobno suhim giricam..., no kakorkoli, vrečka je kmalu bila polna, izberemo mizo in se posedemo, naročimo nekaj malega, 2 pekoči juhi (ker nepekočih itak ni) in razpostavimo kupljeno po mizi. Kombiniramo, kar smo nakupili in kar so nam prinesli (nekaj riža in nekaj vroče juhe), imeli smo takorekoč nekakšen piknik. Dobro, ampak pekoče, in predvsem domače. Po celodnevnem potepanju se odpravimo v hotel pod tuš in potem kar kmalu naprej proti Bangkoku, da si pogledamo, kako izgleda tam nočno življenje: treba je priznat,

da je nočno življenje sila bogato, ulice so polne, vrvež nepopisen, hrana se ponuja do zgodnjih jutranjih ur. Specialiteta so pražene kobilice, ščurki in črvi, imajo odlične cocktaile, skratka, prvi del noči smo preživeli ob pijači, jedači in klepetu, nato pa smo se odpravili pogledat, kako izgleda flower market, kamor se podamo z rikšo. Ne le, da toliko rezanega cvetja na kupu še nisem videla, zame so bile toliko bolj fascinantne orhideje - kot rezano cvetje: dendrobiumi vseh vrst in vande vseh vrst in ascocentrumi, pogled na te kupe orhidej me je čisto prevzel...

Vmes smo se sladkali s kokosom - kokosova voda odlično odžeja, pa s sadjem, ki ga je bilo v obilju : jack fruit, pasion fruit, dragon  fruit, pa neke vrste grapfruit, samo da je bil sočen in sladek, skratka - prišli sva nas svoj račun, kar se sadja tiče.

Proti jutru se odpravimo domov in se za silo naspimo.

Naslednji dan je bil namenjen orhidejam: najprej tržnica z orhidejami in potem še farma orhidej od strička Banje, tako ga kličejo. Skratka, dan je bil prežet z orhidejami, takšnimi in drugačnimi in vseh ter orhidej kar ni hotelo biti ne konca ne kraja, kar osebno nisem imela prav nič proti. Cene teh orhidej, ki so na voljo, so tako zelo smešno nizke, da bi jih, če bi lahko, nabavila orhidej za cel tovornjak.

Skratka, dan, preživet med orhidejami, je minil kot bi mignil, zaključili smo ga s skupno večerjo pri stričku Banji.
Zjutraj naslednjega dne se najprej vrnemo v park s sloni in krokodili, ker prejšnji dan ni bil odprt za tigre in jih veselo pozdravimo, pa jo mahnemo proti plavajoči tržnici, ki je bila nekako ob poti proti naslednjemu cilju. Nakupimo nekaj dobro in uživamo ob ogledovanju za nas nekoliko nevavadne ponudbe. Naš naslednji cilj je bil nacionalni park Khao Yai,, kar nekaj ur vožnje oddaljen od naše zadnje postojanke. Ker smo se na poti malo izgubili in vmes iskali še neko blazno veliko tržnico, (en dan zagotovo ne bi bil dovolj, da bi jo obhodil), ki smo jo končno našli - morali smo kupiti spalke in srajce z dolgimi rokavi in pri tem prav hiteli, ker naj v park ne bi prišli prav pozno, se nam je zgodilo prav to: v park smo prispeli ob desetih zvečer.
Ugotovili smo, da to pravzaprav niti ni bil tak problem, saj je bil šotor hitro postavljen; bolj je bil problem mraz, s katerim smo se srečali, saj je bil park kar na precejšnji višini. Po predhodnem posvetu z Andyjem sem ugotovila, da bom v vroči Tajski, kjer mraza ni, torej ne potrebujem nič toplega. In tudi nisem imela nič toplega. Ko smo prispeli, je bilo 11 °C, zato smo malo zakurili, pa tudi sicer smo se ogrevali po svoje. Noč je bila dolga, neznansko dolga, v življenju me še ni tako zeblo: tanka spalka, brez armfleksa spodaj, brez dek in dodatnih pokrival, brez tople pižame....živim pod Alpami ampak resnično me še v življenju ni tako zeblo. No kakorkoli že, jutro je prišlo in z njim sonce in treba je bilo iti na pot, orhidejam na proti. Vegetacija je bila bujna, kljub temu, da je bilo tu sušno obdobje in orhidej je bil

v izobilju, kamorkoli si pogledal, si lahko našel kakšno orhidejo.
Pogled nanje res prevzame.

V parku smo prebili cel dan in slovo od njega je bilo težko, a ni bilo druge, smo morali naprej. Naš današnji cilj je bila še ježa slonov in pomik proti naslednjemu cilju, drugi nacionalni park Phu Kadrueng.

Ob cesti se je seveda bilo treba ustavit in kupit nekaj malega sadja; ob pogledu na orjaški jack fruit nam je vzelo sapo in v celoti smo ga pobalasi s seboj. Sadež ni ne vem kako sočen, je pa izredno okusen.

Dan je bil kar naporen, precej smo prehodili, tudi razdalje so bile kar velike, zgodaj smo odšli spat, kajti naslednji dan nas je čakala naporna pot proti 1.200 m visoki gori, še prej pa smo se ustavili pri vznožju Monkey templa in nagranili nekaj opic, za katere so nas opozorili, da znajo biti še kako agresivne. Preverjno drži!
Ob približno enih popoldan krenemo proti gori in pravzaprav smo se morali kar podvizati, kajti do vrha smo imeli 5 ur, in ker se okoli šeste ure znoči, smo vedeli, da kaj dosti časa nimamo. Torej smo šli.....

Pot je bila strma, zelo, zelo strma, predvsem prvi del mi je jemal sapo in Andy se je resno spraševal, če bom sploh uspela priti do cilja. Bilo je naporno, a cilj smo dosegli prej, kot smo upali in predvidevali. Naše stvari so odnesli nosači, ki to pot prehodijo tudi do 3x na dan. Ko prispemo, se je zgodba iz Khao Yaoa ponovila: mraz.....nekje na sredini na pltoju je bila recepcija in na sredi podatki o sončnem vzhodu, kdaj sonce zaide, najnižja nočna in najvišja dnevna temperatura. Pri nočni temperaturi me je kar streslo: 5 °C, mi pa v šotoru. Tokrat smo imeli malo več za pokrit, tako da je bilo malce bolj znosno, čeprav še vedno ne toplo. Zjutraj vstanemo zgodaj, pred šesto, saj hočemo ujeti sončni vzhod. Po zajtrku se napotimo v pravo džunglo, pravo bujno vegetacijo, kjer na vsakem koraku visijo orhideje z dreves. Toliko orhidej na kupu res nisem pričakovala, presrečna sem bila, da sem videla cveteti Bulbophyllum lobbii, prekrasen je. Samo tako zelo visoko so vse te orhideje.....in kakorkoli že, prava paša za oči.

Dan zsmo zaključili v pričakovanju sončnega zahoda: dan je bil poln novih doživetij, odkrivanja različnih orhidej, predvsem pa uživanja poln.
Še enkrat prespimo na platoju, zjutraj pa se odpravimo v dolino. Pot gor je bila težka, ampak pot v dolino je bila pa prava muka. Noge so me tako bolele, da sem komaj stala. Ampak ko smo prišli v nižino, je bilo treba it naprej: proti večeru nas je čakal ogled jame z netopirji: vsak dan, takoj po sončnem zahodu, menda nekaj okoli 10 milijonov netopirjev

zapusti jamo in se odpravi na nočno življenje izven votline. Da zapustijo votlino do zadnjega, traja približno 45 minut. Zjutraj se vračajo,  nekaj pred sončnim vzhodom so vsi v votlini. Prijetno utrujeni se vrnemo v vas, kjer je doma Andy, pri njem prespimo in preživimo čudovit večer, ki je postregel s pravim malim kuharskim tečajem, resnično je bilo pravi užitek gledat, kako pripravljajo 

hrano, ki je bila okusna kot že dolgo ne. Pri večerji so se nam pridružili tudi bližnji sosedje in zabava se je pričela. Neznansko je bilo prijetno in lepo.  

Po dolgem času prespimo noč v postelji, zjutraj pa krenemo na pot proti otoku Phuket, kjer nas čakajo prave počitnice: nič kaj dosti pohajkovanja in pojanja po visokih gorah in po parkih, ampak čista uživancija in izležavanje na soncu in plaži, pod palmami s kokosovim orehom v roki....

Prvi dan na Phuketu se potapljamo in zopet je bilo to doživetje, ki je prineslo nove lepe izkušnje. V naslednjih dveh dnevih smo si privoščili nekaj nočnega življenja z obveznimi masažami, malo smo vendarle pohajkovali po otoku, vendar je bilo vse skupaj veliko bolj umirjeno, tako da sem kar malo pogrešala tempo, a je, moram priznat, prav pasalo.

Slovo je bilo težko, a smo obljubili, da se zagotovo še vrnemo: če ne prihodnje leto, pa v bližnji prihodnosti.

http://www.flickr.com/photos/48210066@N04/
http://www.flickr.com/photos/48210066@N04/sets/72157625999439262/

http://www.flickr.com/photos/48210066@N04/sets/72157625872402557/