Že večkrat sem slišala, kako da je otok Mljet oaza miru in otok zelenja in to, in sem ga ves čas imela nekje v mislih, sicer ne v prvem planu, pa vendar nekje na seznamu želja.
Za prvomajske počitnice na Mljetu sem se odločila čisto neplanirano, v
zadnjem hipu. Ponudba je bila odlična, vremenska napoved pa ugodna. In sem šla. Vožnja z avtobusom je hitro minila, saj le-ta ni bil poln, tako da smo z večine prespali nočno vožnjo na dveh sedežih, na trajekt smo se vkrcali na Pelješcu v Prapratnem in se pripeljali do Sobre, od tam pa še par km do Pomene, kjer smo se nastanili v hotelu Odisej. Hotel ima 3 zvezdice in morda za bolj zahtevne goste nudi malce premalo bivanjskega udobja, ampak meni je bilo OK, itak sem šla v sobo samo spat, pa še to proti jutranjim uram.
Občutek sem imela, da smo turisti gostitelje na Mljetu malce prehiteli, niso bili še čisto pripravljeni.
Pred hotelom je bila izposojevalnica koles in mojster Pero svoj posel odlično obvlada. Nadvse prijazen mi je zrihtal kolo s košaro, kamor sem lahko odložila svojo foto kramo in se v dopoldanskih urah podala na kolesarjenje po Mljetu.
Težko bi rekla, da imajo urejene kolesarske poti, vendar se po poteh in cestah da odlično kolesarit.
Prvi dan sem se sprehajala ob malem jezeru in opazovala bujno naravo: vse je pritegnilo mojo pozornost, od kuščaric, ki so se grele na soncu, do bujno cvetočih predelov ob jezeru, pogled na cvetje je bil enkraten. Kot rečeno, je bil prvi dan ležeren, kot nalašč za posedanje, poležavanje ali raziskovanje.
Na obali ob jezeru je polno drobnih kamenjčkov, ki so za nalašč za igranje in sestavljanje poljubnih likov, tem ali zgolj za dolgočasno metanje v vodo. Meni je uspelo sestavit podplatek: kamenja polno vse naokoli, a ko začneš enkrat iskat določeno velikost le-teh, jih ni in ni bilo dovolj. Tole sem komaj sestavila :)
Torej, prvi dan je minil v posedanju in poležavanju, naslednji dan pa na kolo. Izposodila sem si takega s košaro in odšla na celodnevni izlet. Čisto okoli in okoli jezera se ne da priti, ker je bil porušen most pri velikem jezeru nekoč v naši nedavni preteklosti, zato se pri mali ribiški vasici Soline obrneš nazaj in po drugi strani nadaljuješ pot okoli jezera. Občutek imaš, da se je v Solinah čas ustavil že davno...zelo ljubka vasica, jaz pravim takim da imajo dušo. Večina poti je v prijetni senčki, pa tudi neprestano piha, tako da vročine ni občutiti. Eno jutro smo s še dvema sotrpinkama vstale že ob petih in se povzpeli na najvišji vrh Montokuc, na vrh prisopihale ob šestih in malenkost in ob sončnem vzhodu se nam je nudil čudovit razgled na bližnjo okolico: 
Že ko smo se peljali z avtobusom po Mljetu, sem ob cesti opazila orhideje. In skoraj nisem mogla verjeti svojim očem, orhideje tu so zadnje, kar bi pričakovala. Zato sem bila na kolesu toliko bolj pozorna, vozila čisto počasi in opazovala. In jih seveda našla, kar precej različnih vrst in to v glavnem take, za katere prej še slišala nisem. In veselje je bilo nepopisno: ob vsaki, ki sem jo našla, sem šla s kolesa in jo pofotkala od spredaj in zadaj in sploh sem bila presrečna, da sem jih našla. Verjetno ni treba prav posebej poudarjat, da prav daleč s kolesom nisem prišla, pa saj cilja niti nisem imela. Meni je bila važna pot, in v njej sem uživala! Prav veliko kilometrov po Mljetu nisem naredila, sem se pa imela neznansko lepo. Dnevi so v približno enakem ritmu hitro minevali, nekateri najbolj vroči so se že kopali, v glavnem pa smo ob večerih - bilo je še precej sveže, posedali v konobah ob morju in klepetali ali pa se preprosto sprehajali in uživali.
